…There's a land that I heard of once in a lullaby
Vznemirja me ta petica.
Spominjam se poti. Vem, da mi je bilo poslanih kar
nekaj duš, ki so me za vedno uročile,
naučile, imele rade, jaz pa njih. Prijatelji jih imenujem. Hodila sem že po poteh.
Po strmih poteh, poteh s ciljem, ki se
je zdel tako zelo nemogoč in oddaljen. In vendar je trenutek, ko sem stopila na
cilj vedno prišel. Hodila sem ob njem. Z njo. Z njimi.
Zdaj pa hodim sama. Tako se menda hodi proti temu
cilju. Ne gre drugače. Pot je namreč
ozka in namenjena le eni duši, na cilju te menda čaka druga. A ko bi vsaj
vedela, da obstaja. Da pridem nekoč tja. Čeprav je nekoč le nekakšna beseda, ki naj bi sedla v poved. V
resnici pa je tako zelo hinavska in ne maram je. Nekoč bi spremenila v maj.
Ali pa kar v danes.
In vsako leto znova, pride maj. In ta neučakanost je vsaki maj večja,
močnejša… in čutim jo v vsakem delcu sebe.
Pride ta mesec. Ki je preprosto… drugačen. Ki vedno
prinese s seboj občutke. Takšne, polne pričakovanja, nekakšne otožnosti? Še večjo mero pričakovanja, upanja, še večjo
željo po razkritju tistega cilja. Cilja, ki ga pričakuješ.
Pot…
Saj vem, ta je pomembna.. ne cilj. Ampak.
Utrujena sem. Utruja me pogled na vse te krasne češnje, ki cvetijo, na
tulipane ki se bohotijo ob narcisah, posajeni ob poteh, ki vijugajo skozi park, ob poteh na
katerih je nekaj klopic še prostih. Utruja me pogled na roki, ki se prepletata,
tako lepo, nežno… na klopco ob poti v parku, ki je še prosta in čaka na dve
duši.
A ne morem se ustaviti tam, namreč, nisem še srečala
te osebe. Druge duše.
Vidiš poleg enke še petico in veš, da je maj ponovno
tu. Pomladanski cvetovi se zdijo še bolj bujni in tako prekleto nežni, da kar
vabijo. A sam se ob njih počutiš kot v hladni stekleni krsti, obdani z najbolj
izbranim cvetjem… Ti pa še vedno verjameš. Čakaš. Upaš. Ker če je uspelo
Sneguljčici. Zakaj ne bi še meni… Pravljice sem slišala, videla… seveda,
verjamem v njih. Iščem jih… tega mi nihče ne more vzeti…
Hodila sem po poti, navzgor proti vrhu, kakšno
veselje me je preplavilo, ko sem za ovinkom ozke gorske poti zagledala križ. To
je bil namreč vrh, cilj. Kdaj me čaka na poti spet ovinek, za njim pa radost ob
pogledu na cilj. Ko veš, da si tam. Da ti je uspelo in da te lahko objame
pomladansko cvetje z vso nežnostjo, ker je blizu nekdo, ki bo maj naredil
pravljičen in pregnal otožnost.
V iskanju…
Cilja
Njega
Sebe.
Ljubezni v maju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar